SIEMENSOV VLAK DO SMRTI POVOZIL MEDVEDA

Siemensov vlak do smrti povozil medveda

Medved je zaščitena živalska vrsta, kar pomeni, da bi morala biti podjetja kot so denimo Slovenske železnice zavezana k odgovornosti za ohranjanje življenja živali, skozi habitat, katerih potekajo njihove prometne poti. Namesto tega, kot kaže spodaj opisani primer, do zaščitenih in drugih živalskih vrst gojijo brezbrižen odnos, saj jih očitno skrbi le povečevanje dobičkonostnosti, pri čemer živali (pa tudi ljudi), ki jih povozijo, obravnavajo le kot kolateralno škodo.
Siemensov vlak, ki je iz Ljubljane odrinil v petek, 5. 9. 2008, ob 19.40 je približno pol ure kasneje, ko je bila že trda tema med Planino in Rakekom do smrti povozil odraslega medveda. Po naravi trka sodeč je lokomotiva medveda presenetila, ga pograbila pod kolesje in dobesedno strla in razrezala do smrti. Iz kolesja, kot je kolegom kasneje pripovedoval strojevodja, je gledala le šapa z razprtimi kremplji, ki so podrsavali po tirih, ko se je vlak še premikal. Nekatere ljudi na vlaku je skrbela zgolj zamuda, ki naj bi jo vlak imel zaradi nepričakovanega postanka; nekdo od osebja pa je jasno poudaril, da se zaradi živali ne bomo ustavljali in klicali posebne ekipe/inšpekcije, saj bi to storili le v primeru, če bi šlo za povoženega človeka. In to navkljub dejstvu, da je medved zaščitena živalska vrsta!
Gre za grozljivo, a tudi take vrste nesrečo, ki bi se ji bilo že z malo dobre volje na strani SŽ mogoče povsem izogniti. In sicer v kolikor bi seveda SŽ imele posluh za adaptacijo svojih lokomotiv tako, da bi čim manj ogrožale življenja živali in ljudi. Iz lastnih izkušenj namreč vem, da so vlaki znamke Siemens izrazito tihi in jih je mogoče slišati oziroma zaznati šele, ko so v neposredni bližini denimo železniškega prehoda. Takrat pa je tudi največkrat že prepozno, da bi se ljudje in živali umaknili na varno. Prav tako ti vlaki nimajo nikakršnih opozorilnih luči in ne oddajajo drugih signalov, s katerimi bi na dogledno razdaljo opozarjali na svojo večtonsko prisotnost. Ni dvoma, da so ti vlaki, ki neslišno in oviti v temo (luči imajo namreč majhen domet) z veliko hitrostjo drsijo po tračnicah povozili že nešteto in znatno višje število živali (in mogoče ljudi) kot drugi bolj hrupni vlaki. To pa ne pomeni, da so denimo tovorni in drugi vlaki zaradi svoje večje hrupnosti povsem izvzeti iz podobnih nesreč, saj tudi ti še vedno niso opremljeni z opozorilnimi signali oziroma lučmi ali drugimi kombiniranimi svetlobno-zvočnimi oddajniki, ki bi resnično pripomogli k njihovi večji opaženosti. In tako se je na isti relaciji v drugi polovici septembra ponovila nesreča s smrtnim izidom, le da je tokrat tovorni vlak do smrti povozil človeka in ne medveda.
Na širši javnosti torej je, da pod vprašaj postavi naravo teh nesreč, opozori na njihovo nepotrebnost in pozove državne institucije k odgovornemu ukrepanju, saj so SŽ ne nazadnje za sedaj na srečo še vedno v večinski lasti države.

L.B.